Pogovor o sladkorni bolezni

Ukvarjanje s sladkorno boleznijo je ob vseh drugih vsakodnevnih obveznostih lahko zahtevna naloga, tako da ni nenavadno, da je za toliko ljudi ta kronična bolezen veliko breme in vir stiske. Preprosta rešitev za zmanjšanje občutka preobremenjenosti s sladkorno boleznijo v vsakdanjem življenju je pogovor o tem.

Kot nekdo, ki živi s sladkorno boleznijo in o tem piše, ugotavljam, da glede sladkorne bolezni izstopa pet tem:

1. učinek hrane na telo,
2. vpliv vadbe in telesne dejavnosti na krvni sladkor in odpornost na insulin,
3. pomen opravljanja meritev krvnega sladkorja ter uporaba teh podatkov,
4. kaj storiti ob izrednih dogodkih – na primer na potovanju,
5. zavedanje, da bodo dobri in slabi dnevi tako glede počutja kot krvnega sladkorja. 

Ampak o vsem tem smo že veliko prebrali.

Večina odraslih, pri katerih je bila ugotovljena sladkorna bolezen, ni šla na poseben tečaj ali celo kolonijo, niti nismo odraščali z njo in nismo bili deležni obsežne edukacije z zdravstvenim timom, ki bi nas poučil, kako se spoprijeti s to boleznijo. Zagotovo pa se nismo naučili, kako se o tej kronični bolezni pogovoriti s svojo družino, otroki, prijatelji in sodelavci.

Tudi če se približujemo polletnemu zdravniškemu pregledu ali nameravamo preveriti, koliko ciljev nam je uspelo doseči, se zdaj posvetimo temu, kako se pogovarjati o sladkorni bolezni. Morda izveste kaj novega.

Ne vem, kako je z vami, vendar pa si zase želim, da bi oskrbo svoje sladkorne bolezni zmogla samodejno, brez velikega razmišljanja, da le prav ravnam. In tako je. Merjenje ravni krvnega sladkorja, preračunavanje v glavi, odločanje o hrani in gibanju ter trenutki, ko želim natančno razvozlati, zakaj moj krvni sladkor ni tak, kot bi moral biti. Če sem iskrena, se vsega tega avtomatizma nisem zavedala, dokler z njim nisem bila soočena nekoč na hčerinem plesnem tečaju. Sedela sem med starši, ko je me je sistem za neprekinjeno merjenje glukoze v medceličnini (NMG) opozoril, da je čas za umeritev (kalibracijo). In naredila sem, kar je bilo treba in sem tudi vedno naredila – vse izpustila iz rok, utišala opozorilo, iz torbice vzela merilnik ravni glukoze v krvi, se zbodla v prst in počakala na rezultat. Preprosto, kajne? Naenkrat sem s kotičkom očesa zaznala, da mama zraven mene strmi vame z odprtimi usti in očmi. Naposled je le rekla: »A to se naredi kar tako in tukaj?« Nisem vedela, kaj naj odvrnem, zato sem le odmrmrala odgovor v smislu: »Ja, moj NMG se je moral umeriti, in to sem tudi naredila.« Pospravila sem merilnik in opazila njen zmedeni obraz, nastal zaradi nerazumevanja tujega jezika, ki ga imenujemo sladkorna bolezen. Takrat se mi je posvetilo, da mi pravzaprav še nihče ni povedal, kako naj sladkorno bolezen razložim ljudem, ki mi želijo pomagati, torej družini in prijateljem. Kaj naj jih prosim?

Nekaj prebliskov, ki so vam lahko v pomoč, kadar govorite o sladkorni bolezni 

Poglejmo nekaj vprašanj, ki vam pomagajo govoriti o sladkorni bolezni tako, da bodo ljudje okrog vas razumeli, kaj pomeni, kako jim lahko razložite, kaj potrebujete, in kako jih lahko za kaj prosite. 

1. Ali mislite, da ljudje ob vas razumejo, kako je imeti sladkorno bolezen?
   a. Kaj mislite? 
2. Kaj vas najbolj moti pri odnosu ljudi do vas zaradi vaše sladkorne bolezni? 
3. Ali ste svoje najbližje prosili za pomoč pri vodenju sladkorne bolezni? 
   a. Če je vaš odgovor da – kaj se je zgodilo potem?
   b. Če ste odgovorili z ne – zakaj ne? 

Ko sem prebrala ta vprašanja, sem pomislila, kako bi odgovorila sama. Zares sprašujejo o osnovi delovanja stvari v vašem svetu. Pa se vprašajmo naprej:

1. Kako bi si v idealnem svetu želeli, da bi vam najbližji drugače kot danes pomagali pri vodenju sladkorne bolezni? 
2. Navedite eno zadevo, za katero bi si želeli, da je ljudje okrog vas NE bi delali?
3. Kaj pa bi si želeli, da ljudje okrog vas bi delali?

Ta tri vprašanja vam pomagajo ustvariti okvir delovanja okolice – kako naj bi stvari potekale, še posebej če trenutno ni tako. In ker smo pogosto do sebe zahtevnejši kot drugi, si za trenutek predstavljajte, kako bi bilo, če bi imel sladkorno bolezen kdo od vaših bližnjih:

1. Kako bi se počutili vi? 
2. Kako bi mu želeli pomagati? 
3. Kako mislite, da bi to lahko naredili? 
4. Ali mislite, da bi bil tistemu, ki bi mu pomagali, všeč vaš način pomoči? 

Ta skupina vprašanj vam pomaga stopiti iz sebe in na stvar pogledati z očmi vaših bližnjih. Tako boste lažje odgovorili na zares pomembna vprašanja (v smislu osebne refleksije in spodbude za ukrepanje):

1. Navedite ENO dejanje vaše družine (glede vaše sladkorne bolezni), ki vas moti.
2. Navedite ENO dejanje vaše družine (glede vaše sladkorne bolezni), ki vam pomaga.
3. Kako boste stvari, ki vas motijo, spremenili v nekaj, kar vam bo pomagalo?
4. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi čutili več podpore? 

Osebna refleksija nam pomaga spoznati, da naredimo vse, kar lahko, da smo ob tistih, ki jih imamo najraje. Priporočamo vam, da na vprašanja odgovorite skupaj z družino. Najprej svoji družini predstavite svoje odgovore, nato pa naj še oni odgovorijo na naslednja vprašanja:

1. Kaj se jim zdi najtežje pri vodenju sladkorne bolezni? 
2. Kdaj se ob vas počutijo najbolj nemočne?
3. Kaj lahko naredi vsak posameznik posebej, da bo boljše celotno vodenje vaše sladkorne bolezni? 

Če ste sebi ali svojim bližnjim postavili še kakšno vprašanje, ali če se vam je ob tem porodila kakšna boljša zamisel, ali ste ugotovili kaj koristnega, kar bi pomagalo še komu – delite to z nami na Facebooku ali po e-pošti na naslov [email protected].