Raziskava razkriva: sladkorna bolezen tipa 2 se začne več kot 20 let pred postavitvijo diagnoze

Prve znake sladkorne bolezni tipa 2 je mogoče prepoznati že več kot 20 let pred postavitvijo diagnoze oziroma preden presežemo mejne vrednosti glukoze v krvi, ki zanesljivo opredeljujejo sladkorno bolezen. To je ključna ugotovitev raziskave, ki jo je leta 2018 objavil japonski raziskovalec Hiroyuki Sagesaka in je bila predstavljena na letnem srečanju Evropskega združenja za raziskave sladkorne bolezni (EASD, iz angl. European Association for the Study of Diabetes) v Berlinu. 

V raziskavi so med letoma 2005 in 2016 opazovali več kot 27.000 odraslih brez sladkorne bolezni, starih povprečno 49 let. Zbirali so podatke o njihovi telesni masi, ravni glukoze v krvi in insulinski občutljivosti. Ugotovili so, da so že deset let preden so jim postavili diagnozo sladkorna bolezen, pa tudi pred ugotovljenim t. i. preddiabetesom, zaznali zvišano raven glukoze v krvi na tešče, višji indeks telesne mase (ITM) in manjšo občutljivost za insulin.

Raziskovalec je v študiji pojasnil, da je povišane presnovne označevalce, ki nakazujejo na sladkorno bolezen mogoče izmeriti že več kot 20 let pred diagnozo zato, ker večina ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 to stanje doseže postopno od stopnje preddiabetesa.

Za obdobje, ki ga imenujemo preddiabetes, so značilne višje ravni krvnega sladkorja, kot je običajno, vendar še vedno niso dovolj visoke, da bi lahko postavili diagnozo sladkorna bolezen.

Endokrinologinja Andressa Heimbecher pritrjuje izidom omenjene raziskave, saj je sladkorna bolezen tipa 2 napredujoča bolezen, ki se začne z odpornostjo na insulin (insulinsko rezistenco) nadaljuje pa z nezmožnostjo celic, da bi proizvajale insulin. To vodi do zvišane raveni glukoze v krvi, izmerjene na tešče, nato do preddiabetesa in navsezadnje do sladkorne bolezni. Ljudje redko zaznavajo simptome na stopnji preddiabetesa, poročajo pa o nepojasnjeni utrujenosti, slabem počutju in izčrpanosti.

Pomen te raziskovalne ugotovitve za vas in vašega zdravnika

Zdravstveni delavec mora s svojim celovitim pristopom delovati preventivno. Začne se pri razumevanju pacientovih navad – ali pije alkohol, kadi, veliko ali predvsem sedi in ali zaužije veliko industrijsko predelane hrane. Potem mu lahko pomaga pri spreminjanju življenjskega sloga, ga spodbudi k redni vadbi in predlaga uravnoteženo prehrano, ki vsebuje polnovredne žitarice, zelenjavo, sadje, pusto meso in ribe, bogate z maščobnimi kislinami omega 3. Zdravnik svoje paciente spodbuja k izogibanju enostavnim ogljikovim hidratom, npr. beli moki in belemu sladkorju, ter mastni hrani.

»Navade oziroma življenjski slog pa vendarle niso edini dejavnik za razvoj bolezni. Tudi pri bolezni so potrebna plodna tla, na katerih bolezen vzklije, to sta dednost in nagnjenost posameznika k razvoju bolezni. Pri Vzhodnjakih je možnost za razvoj glikemičnih sprememb prisotna že ob manjšem povečanju telesne teže kot pri osebah afriškega ali španskega porekla. Osnovni dejavnik tveganja je družinska anamneza sladkorne bolezni tipa 2. Ob upoštevanju tega pa so ključne tudi spremembe navad,« poudarja dr. Andressa.

Ob nadaljnjih pojasnilih je endokrinologinja dodala še to, da je tveganje za nastanek sladkorne bolezni večje, če imamo navado pozno vstajati: »Ali vstajate pozno? To je lahko moteče za vašo presnovo!«

Vsak posameznik ima svoj ritem spanja. Nekateri radi vstanejo zgodaj, drugi malo pozneje. Značilnosti posameznikovega spalnega vedenja imenujemo kronotip. V raziskavah se je pokazalo, da so posamezniki s popoldanskim kronotipom bolj nagnjeni k sladkorni bolezni, metabolnemu sindromu in izgubi mišične mase. V primerjavi z zgodnjim vstajanjem je več verjetnosti za pridobivanje telesne teže pri tistih, ki zaspijo pozneje. To lahko pojasnimo s sproščanjem hormona kortizola. Znano je, da se ta hormon začne sproščati, takoj ko se zbudimo. Pri tistih, ki vstanejo zgodaj, se kortizol sprošča veliko bolj enakomerno ves dan, kar pomaga pri obvladovanju ravni krvnega sladkorja in uravnavanju presnovnih procesov. Če pa vstanete pozneje, se nastajanje in sproščanje kortizola prestavi na sredino dneva, in tudi njegova raven ostane višja dlje časa. S tem hormonskim neravnovesjem, poleg tega pa še z nižjo ravnjo melatonina, lahko pojasnimo povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni in metabolnega sindroma.